Grki: oblikovanje ljudi, migracije
Grki (samoimenovanje – Heleni) so ljudje, ki sestavljajo glavno prebivalstvo Grčije, Ciper. Ime Grki so jim v starih časih dali Rimljani po imenu enega od majhnih plemen helenskih kolonistov v južni Italiji. Helenski narod se je začel oblikovati okoli 12 .stoletja pred našim štetjem. zaradi mešanja najstarejših prebivalcev Grčije so Pelazgijci z novinci iz Male Azije (Tirseni, Karijci itd.).), ki pa so prihajali iz Step južnega Urala (kjer je nastala najstarejša indoevropska skupnost) in plemen s severozahoda Balkanskega polotoka, ki so jih takrat sestavljali predvsem štiri plemena: Ahejci, Jonci, Eolijci, Dorijci in nekatera druga, manjša.
Grki so bili vodniki visoke civilizacije, imeli so velik kulturni vpliv na sosednja ljudstva, spodbujali razvoj njihove materialne proizvodnje in prispevali k razgradnji primitivnega komunalnega sistema. Razredna družba nastane predvsem tam, kjer se je razvilo starodavno umetno namakanje, na območjih, tesno povezanih s starodavnimi kmetijskimi civilizacijami. Prehod ljudi v novo družbeno formacijo je bil povezan s številnimi razlogi, predvsem z razvojem progresivnih oblik gospodarstva in tehnologije. Ta vidik človeške dejavnosti epohe razredne družbe se odraža v arheoloških materialih – širjenju lončarstva, železnih kmetijskih orodij. Poleg tega arheološki material naslika živo sliko življenja razredov. Pojav razredne družbe je povezan z nastankom mest, gradnjo velikih arhitekturnih struktur, širjenjem pisanja, kopičenjem razkošja brez primere in pojavom denarja.
Najpomembnejše informacije o različnih vidikih zgodovine nastanka starogrške narodnosti so vsebovane v starodavni literarni tradiciji – dela starodavnih pisateljev, ki so prišla do našega časa v bolj ali manj popolni obliki, dokumentarni viri: odloki, zakoni, pogodbe, posvetila itd.; materialni spomeniki: ostanki zgradb, orodja, orožja, gospodinjskih predmetov; podatki iz starogrškega jezika. Arheološka odkritja so dala veliko novega pri preučevanju zgodovine mesta. Ki se je leta 1871 lotil izkopavanj hriba Hissarlik v Mali Aziji , G. Schliemann . odkril je ostanke starodavne Troje in številna naselja, ki so obstajala pred njo. Med izkopavanji Miken in Tirinta je Schliemann našel ogromno materiala, ki omogoča pogovor o posebni Mikenski kulturi. Leta 1900 je angleški arheolog Arthur Evans na mestu starodavnega Knososa našel ostanke palače, kar nam je omogočilo govoriti o kretski kulturi, ki se je izkazala za starejšo od mikenske.
Med literarnimi deli so še posebej dragocena dela grških zgodovinarjev. Starodavno zgodovinopisje ima svoje korenine v starodavnem epu, ki ga predstavljajo tako znane pesmi, kot sta Iliada in Odiseja. Te informacije o življenju Beotskega kmečkega prebivalstva med oblikovanjem suženjske družbe so vsebovane v pesmih Beotskega pesnika Hesioda—"dela in dnevi", "Teogonija".
Znanstvene ideje o Kretsko-mikenskem obdobju temeljijo predvsem na arheoloških podatkih. Izkopavanja so pokazala, da začetek neolitske dobe na ozemlju Krete sega v 6.-5. tisočletje pr. Na začetku in 1.polovici 3. tisočletja pr. na Kreti je prehod iz kamna v baker in nato v bron. Do začetka 2.tisočletja pred našim štetjem so bile najstarejše strukture tako imenovanih "palač" v Knososu, ki so bile kompleksen kompleks obrednih prostorov, delavnic, shramb itd., so bili kasneje večkrat obnovljeni. Poleg tega ostanki Kretskih mest (v sodobni Turčiji) in naselij pripadajo poznejšim obdobjem. V naslednjih stoletjih je materialna kultura Krete, kar dokazujejo številne najdbe visoko umetniških izdelkov, fresk, jedi, orodij itd., očiščen v" palačah", se še naprej razvija. Cvetela je v 2.četrtini 2. tisočletja pr. n. št. na Balkanskem polotoku, od prvih stoletij 2. tisočletja pr. n. št. E., pod močnim vplivom Krete se na Peloponezu oblikuje tako imenovana mikenska kultura (Mikene, Tirinti itd.).) in osrednjo Grčijo, ki je dosegla svoj največji razvoj v času, ko kultura na Kreti že vstopa v obdobje upada. Nosilci te kulture so bili očitno predniki grških plemen. Kultura Krete ima dobro znan vpliv na obali Male Azije, kjer se s središčem v mestu Troja razvija tako imenovana Trojanska kultura. Kretska kultura, ki se je razširila po Egejskem bazenu, pridobi nove značilnosti, ki ločujejo njene spomenike od tistih, ki jih najdemo na sami Kreti. To daje razlog, da ga ne imenujemo kultura ene Krete, ampak Kretsko-mikenska kultura. Posamezne najdbe Kretsko-mikenskih predmetov so bile najdene na ozemlju Egipta, Sirije, Palestine, na otoku Ciper, obalah Sicilije in južne Italije, južni Franciji, obalah Črnega morja. S takšnim obsegom teritorialne porazdelitve pa je bila Kritsko-mikenska kultura pokrita le omejeni krogi prebivalstva. Središča te kulture sobivajo z veliko bolj primitivnimi oblikami materialnega življenja večine prebivalstva teh ozemelj. Primerjava spomenikov Krete s spomeniki Egipta in držav obeh rek kaže, da je v 2.tisočletju pred našim štetjem na Kreti obstajala razredna suženjska družba. Približno od 14.do 13. stoletja pred našim štetjem preneha nadaljnji razvoj Kretsko-mikenske kulture. Izbruh Santorinija (tira) okoli leta 1380 to je privedlo do dejstva, da je Kretsko-mikenska kultura upadla, ta dogodek je spodkopal vero lokalnega prebivalstva v "močne bogove", v veliki meri uničil gospodarstvo antične Grčije, Krete, Egipta. Na samem koncu 2.in začetku 1. tisočletja pred našim štetjem opazimo določeno vrsto regresije na področju materialne kulture. To je bilo posledica velikih plemenskih gibanj, ki so se manifestirala na Balkanu.
