Sodobne znanstvene raziskave potrjujejo prej izražene ideje, ki pojasnjujejo različne "čudeže", v tem primeru obstoj "podvodnega kraljestva".
Rossijska Gazeta poroča, da so podvodni arheologi z Nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino (inah) v Mehiki odkrili starodavni majevski cenote, znotraj katerega je bil edinstven kanu. Analiza te in drugih najdb je pokazala, da je raziskovalcem uspelo najti tisto, kar so Maje štele za vhod v zagrobno življenje. Kratko poročilo o študiji, predstavljeni v okviru 12.Mednarodnega kongresa Majev, je objavljeno na spletni strani inah. Poročajo, da so sam kanu pred dvema letoma odkrili podvodni arheologi. Od takrat so ga analizirali v laboratorijih v Mehiki in v tujini. Strokovnjaki so prišli do zaključka, da se je kanu uporabljal samo v obredne namene. Čeprav je bil izdelan v majevski tradiciji, ta čoln ni mogel ostati na vodi, saj je imel zelo težek lok in krmo. Zato je bil ustvarjen v simbolične namene, za darovanje bogovom. Poleg tega je bilo okoli kanuja najdenih 38 okostij, vključno s človeško metatarzalno kostjo, stopalom odrasle ženske, pa tudi kostmi armadila, psa, purana in orla. Vse najdbe so bile narejene med potopitvijo arheologov v poplavljeni cenote San Andres, ki se nahaja pod istoimenskim arheološkim spomenikom. Cenote je oblika kraškega reliefa, naravna vrtača, ki je nastala zaradi propada oboka apnenčaste jame, v kateri teče podzemna voda. Maji so Cenote imeli za svete kraje. Mesta so bila običajno zgrajena okoli takšnih objektov. Za Maje so bili to tako vodni viri kot sveti kraji za žrtvovanje. Poleg tega legende pravijo, da so cenoti portali v posmrtno življenje. Maji so verjeli, da so znotraj teh naravnih struktur vhodi v podzemlje, skozi katere se sprehajajo tako bogovi kot duše pokojnih ljudi. Znano je, da so v številnih majevskih mestih pod glavnimi templji zgradili umetne ječe, ki posnemajo prave Cenote. V tem primeru so arheologi po dveh letih raziskav prišli do zaključka, da je cenote San Andres v verovanjih Majev vsekakor veljal za vhod v zagrobno življenje. In žrtveni kanu imenujejo glavni dokaz tega. Mimogrede, njegova dolžina je bila 2,15 metra, širina – 45 centimetrov in višina – 36,5 centimetra. Po besedah arheologa Jezusa Gallegosa prevlada kosti armadila in prisotnost človeških metatarzalnih kosti vodita strokovnjake k razmišljanju o obredni uporabi kanuja in njegovi postavitvi v jamo, preden je bila poplavljena. Znana sposobnost armadilla, da plava in celo hodi po dnu, dolgo zadržuje dih, je bila namig, da bi ta žival zlahka vstopila v podzemlje. To ustreza majevskim idejam o poplavljenih jamah kot portalih v kozmogonski prostor. Mimogrede, sprva so arheologi verjeli, da najdbe spadajo v pozno klasično obdobje (830-950 AD), ki datira skoraj vse predmete v cenotu San Andres. Toda radiokarbonsko datiranje lesa kanuja je pokazalo, da organski material sega v šestnajsto stoletje.
Iz knjige Tikhomirova A. E. in Tikhomirove M. A., znanost o pravljicah – 2. "Ridero", Jekaterinburg, 2021
Pravljica z znanstvenimi Komentarji. Znanstveni komentarji v oklepajih.
Morski kralj in Vasilisa Modra
Tam sta bila car in carica daleč stran, v oddaljeni državi; nista imela otrok. (Za najbolj oddaljene dežele – v starodavnem poročilu devetk: najbolj oddaljene – sedemindvajset, najbolj oddaljene–trideset, pa tudi dvanajstdnevne praznike – 12 večjih pravoslavnih praznikov po staroruskem računu, primerjajte z nemškimi številkami, ki se berejo iz zadnje številke). Car je odšel v tuje dežele, na oddaljene strani; dolgo ni šel domov; takrat mu je carica rodila sina Ivana Tsareviča in Car za to ne ve.
Začel se je prebijati v svojo državo, začel se je voziti do svoje dežele in bil je vroč, vroč dan, sonce je bilo tako vroče! In napadla ga je velika žeja; karkoli je lahko dal, samo da bi pil vodo! Ozrl sem se naokoli in nedaleč stran zagledal veliko jezero; zapeljal sem se do jezera, sestopil s konja, legel na trebuh in pogoltnimo hladno vodo. Pije in ne diši po težavah; toda morski kralj ga je prijel za brado. (Kralj morja je najverjetneje vodja ali duhovnik, ki varuje svoje premoženje).
– Spusti! – vpraša kralj.
– Ne bom ti dovolil, ne upaj si piti brez moje vednosti! (Govorijo isti jezik).
– Karkoli želite, vzemite izplačilo – samo spustite!
– Daj mi tisto, česar doma ne veš.
Car je mislil-mislil-česa doma ne ve? Zdi se, da vse ve, vse ve in se je strinjal. Poskusil sem – nihče ne drži brade; vstal sem s tal, se usedel na konja in odšel domov.
Ko pride domov, ga kraljica sreča s princem, tako veselim; in takoj, ko je izvedel za svojega dragega otroka, je planil v grenke solze. Kraljici sem povedal, kako in kaj se mu je zgodilo, skupaj sva jokala, a ni kaj storiti, solze ne bodo popravile stvari.
Začeli so živeti po starem; in Princ raste in raste kot testo na gobici – skokovito in raste velik.
"Ne glede na to, koliko imaš pri sebi, "misli car," moraš to podariti: neizogibno je!"Za roko je prijel Ivana Tsareviča, ga pripeljal naravnost do jezera.
– Poglej tukaj, "pravi," za moj prstan; včeraj sem ga slučajno spustil.
